Potem ko smo se za hip razveseli vsega, kar nam je prinesel Miklavž, se čas čudno skrči. Kar naenkrat se mudi, treba je toliko reči kupiti, treba je toliko reči narediti, treba je hitro tja in tja, srečati tega in tega ... In treba je pregledati in končati leto, ki se poslavlja, kupiti in si urediti nove koledarje, pregledati in spet ali na novo naročiti knjige, revije in časopise, nakupiti darila in vse potrebno za praznovanja.

Ojoj, predpraznična mrzlica, da je kaj! Med lučkami, ki mežikajo že zdaj, na začetku adventa, da bolijo oči; med trgovinami, ki vabijo z zvončki in božično glasbo; med bogato obloženimi policami, ki se šibijo pod pisanim ništrcem, da človek, če ni pozoren ali če hitro ne zbeži, izgubi občutek za realnost in pravo lepoto. V vsej tej umetno povzročeni naglici človek zlahka pozabi na bistveno.

Pa ni treba. Če se malo odmakneš, lahko sredi tišine ob sončnem vzhodu v tišini srca kar naenkrat začutiš, da stvari niso tako divje, kakor se zdijo po...