Neki lovec je videl svetega puščavnika Antona, kako se je preprosto pogovarjal s svojimi učenci. Pohujševal se je, kajti menil je, da je meniško življenje napor, ne pa prijeten klepet. Sveti mož je bral lovčeve misli. Moža je poklical k sebi in mu dejal, naj napne lok. Lovec ga je ubogal. Opat ga je prosil, naj lok še bolj napne. Mož ga je še enkrat brez besed ubogal. Ko pa mu je puščavnik še tretjič ponovil, kaj naj stori, se je lovec uprl: »Če lok preveč napenjaš, se zlomi.«

Najbrž ni bilo treba lovcu razlagati, kaj mu je hotel svetnik povedati. Menim, da se je lovec takoj, ko je izrekel zadnji stavek, ugriznil v jezik, saj je spoznal, kako nespametno je sodil puščavnika. Če preveč naprezamo lok našega življenja, če preveč delamo, se izpostavljamo nevarnosti, da se ta lahko zlomi. Psihiatri in psihologi bi znali veliko povedati, kako današnji človek preveč napenja svoj lok, zato se marsikatero življenje zlomi. Koliko živčnih bolezni, koliko nevroz in depresij izvira iz t...