Na simbolni ravni je prvi odhod že rojstvo. Tedaj se otrok prvič telesno loči od matere, čeprav se njuna povezanost nadaljuje. Še nekaj časa je odvisen od nje, od njene hrane, topline, sočutja. Doživlja njeno ugodje pa tudi stiske in strahove. Pojavljati se začnejo čustva jeze in besa, ko mu mati ni na voljo. V teh primerih je materina navzočnost pomembna. Otroka umiri, ga potolaži in mu na ta način pomaga.

Po prvih gibih in korakih otrok izreče prve besede. Tedaj se na novo rodi. Rodi se govorica, ki ga popelje v vse nadaljnje odnose v življenju. Vsak izmed teh korakov stran od matere je korak k samostojnosti. Dobra mati jih zna in zmore ovrednotiti. Da jim pomen. Otroka začne spremljati v njegovih odhodih. Materin odziv pri odhodu je izrednega pomena. Otrok želi vedeti, ali ga bo spremljala, čakala, ko se bo vrnil; kakšna čutenja se bodo ob tem pojavila. Ali mu bo dovolila, da odhaja, ga bo pri tem zavirala, omejeval...