Kadar pride dobri Bog v moje življenje, se počutim lahkega in prostega; lepo je, ker vem, da me osvobaja. Pa ne samo, da vem, temveč osvobajanje preprosto živim, in sicer takrat, ko lahko v tišini v kapeli gledam Emanuela, ko mi ni treba vse moči vlagati v uspehe, ki bi govorili o moji brezhibnosti, pa tudi takrat, ko se nasmiham sam sebi, ker nisem vsaj malo sposoben brzdati svojo vsakokratno (in zelo predvidljivo) vzkipljivost. In končno v trenutkih spoznanja, da si svobode nisem prislužil, ampak da mi jo dobri Bog pač poklanja. Kadar pride v moje življenje, sem svoboden. Poleg tega pa še pretresen, da sploh pride, da se ustavi v mojem življenju. Jezus, ki se ustavi ravno pri meni in me osvobaja, me gane vsakič, ko doživljam milost zakramenta božjega usmiljenja.
V življenju se spovedujem, odkar nas je župnik prvič spovedal; mislim na naš razred, ki je neko soboto spomladi pred prvim obhajilom čakal v stranski kapeli domače cerkve. V spovednico smo kap...