Sveti German Pariški, škof

Potem ko je bil German že ob svojem rojstvu na čudežen način kar dvakrat rešen (najprej se ga je hotela znebiti lastna mati, nato pa še hudobna teta v boju za njegovo dediščino), se je, da bi se izognil novim nevarnostim, zatekel k svojemu bratrancu, duhovniku, in pri njem na neki samotni kmetiji preživel petnajst let kot puščavnik v učenju, molitvi in strogi spokornosti. Škof v Autunu ga je, ko je slišal za njegovo pobožnost, leta 530 posvetil v duhovnika, deset let kasneje pa imenoval za opata v samostanu sv. Simforiana. Kljub visoki službi je ostal ponižen in skromen, njegovo največje veselje je bilo, da je lahko pomagal ubogim. Njegovo zgledno in svetniško življenje ni ostalo neopaženo; leta 555 so ga imenovali za pariškega škofa. Pod njegovim vodstvom se je Pariz s kraljem na čelu (kakor mu je bilo že vnaprej razodeto) v resnici poboljšal in spremenil. Na njegovo pobudo je nastal sloveč ben...