Marija še vznemirja

Ko sem v Delu na straneh kulture (26. maja, str. 18) zagledala fotografijo performansa, ki uprizarja golo žensko v drži ptujskogorske Marije, me je spreletel čuden val, najprej ogorčenja, potem pa me je vse močneje začelo preplavljati čudno nelagodje, utesnjenost. Nisem si znala razložiti. A mnogi pogovori, osebna razmišljanja, družbene polemike o megazabavišču v Gorici, pedofiliji so ozavestile prej nezavedno valovanje. Krik! Tista golota je nezadržen klic ženske po povrnitvi dostojanstva. Hočem biti ženska – z vsem bitjem, z vsem mišljenjem, z vsem čutenjem. Slekli so me, vlačijo me po beznicah, ulicah, obešajo me na obcestne plakate, da poziram v nizkotnih držah. Včasih sem čutila cvetje v svojih očeh, včasih sem objemala dom za srečno otroštvo svojih otrok, včasih sem bila toplo zavetje, v katerem se je odpočil ljubljeni mož, odložil svoje tegobe, strahove iz divjega sveta, včasih sem bila njegov duhovni smerokaz, duhovno gibalo doma. Kdo sem? Se...