Včasih, ko sem na primer z vozičkom na ulici ali pri nakupih v kakšni večji trgovini, srečam znanko ali znanca, ki me še ni nikoli videl na vozičku. Čutim zadrego pri njem, ker ne ve, kaj bi rekel. Čutim, da bi najraje šel kar mimo, pa je že prepozno. Potem pogovor steče čisto običajno, in led je prebit. Verjetno je srečanje koristno za oba, zame in zanj.


Foto: Karmen Smodiš

Kar nekajkrat se je tudi zgodilo, da je prišel na obisk kdo, ki ve za mojo bolezen. Ko sva se zadnjikrat videla, sem še precej normalno hodila. Zdaj me vidi s palico, vidi tudi moj invalidski voziček v sobi, ne zbere pa poguma, da bi me vprašal, kako je z menoj. Morda pa bi morala začeti pogovor jaz. In tako se pogovarjava eno uro, dve ali še več, kot da se ni od takrat, ko sva se zadnjikrat videla, nič spremenilo.

Prav zanimivi so lahko tudi telefonski pogovori z ljudmi v tujini, ki so me že videli v zadnjem letu. Vabijo me, naj kmalu...