»Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Gal 6,14).


V pismu Galačanom je apostol Pavel popolnoma jasen. Pove, da je po Kristusovem križu ta svet zanj križan, prav tako pa je po istem križu tudi on križan temu svetu. Če dovolimo Svetemu Duhu, da nam te besede »prevede«, moremo tudi mi razumeti to pravilo, ki ga je Bog po apostolu postavil za kristjane vseh časov: umreti temu svetu in živeti zanj. Isto misel Pavel na drugem mestu izrazi z besedami: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,19–20).

Priznam, da težko vstopam v te misli, da sem odtujen od takega načina razmišljanja, saj me danes svet z vseh strani, bolj kot kdaj koli prej, vabi in mi svojo ponudbo »za srečo« prikazuje na vse mogoče načine: kupite to in to in boste srečni, pojdite na sanjsko potovanje in doživeli boste vzvišeno lepoto, razvajajte se z dobrotami iz tega ali onega prodajnega programa …