V reviji »Ampak« (junij–julij 2007) pesnica in pisateljica Ifigenija Simonovič piše: »Ne zmorem verjeti v Boga, a v katedralah začutim svečanost. Mogoče hlad in mrak, ki ne moreta nadvladati pramenov svetlobe, ki prebadajo vitraže. Tako moja nevera ne more prekriti začudenja« (s. 97). Potem našteje tudi vrsto osebnih začudenj, ki jih doživlja v katedralah, in ji »obudijo … zaupanje vase«, jo »privzdignejo«, začuti »varnost«. Začudenja jo »razveselijo«. »V cerkvah dobim občutek, da človek ni zver«, pravi. »Ni treba vsega vedeti, včasih zadostuje čutiti.« »Drugi so doživeli in nam predali izkušnjo.« Predaja nam jo »Sveto pismo«. »Prepuščam se upanju,« zaključi, saj v umetnosti katedral zazna »nekakšen protistrup, ki v nas ubija rakaste celice«, zdravi duhovno bolezen.

Pozorno branje Svetega pisma nas blagoslavlja z začudenjem. Svetovni biblični kongres v Ljubljani te dni vodi tudi v začudenja, ki jih prinašajo razkritja biblične znanosti. Mene je najbolj začudil biblicist Bar...