»Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« Lk 11,10

Lani sem z vsem srcem in z vso vero, ki jo premorem, prosila Boga za čudež. Prosila sem ga, naj z ljubečim poljubom ozdravi moža. Vsak dan znova sem mu razkrivala možnosti, kje in kako naj poseže v njegovo telo, da se bo zgodil čudež za našo družino, za zdravnike, za vse, ki potrebujemo nekaj otipljivega, da se nam vera okrepi. Prosila sem, iskala, trkala, pa nič. Bog je vse priložnosti zamudil! Ni se odzval na nobeni preiskavi – dopustil je, da smo nekaj ur trepetali in čakali na zaključek operacije, ki je čudež, a ne po moji meri. Potrebno je bilo znanje kirurga in njegova mirna roka, možev optimizem in njegova želja po življenju in še kup dejavnikov, da se je vse končalo srečno. Mnogo smo prestali in bili smo hvaležni Bogu za varstvo, a v kotičku srca sem mu zamerila, ker me na neki način ni uslišal, a kmalu sem mu vdano in skesano tudi odpustila...