Spominjam se televizijske oddaje o epilepsiji, v kateri je gostovala tudi bolnica z epilepsijo, ki je pripovedovala, kako živi s to boleznijo. Spraševali so jo, kaj ji najbolj pomaga. Takole je odgovorila: »Najbolj mi je pomagalo to, da so starši ravnali z menoj kot z zdravo.«

Tudi meni se zdi to bistveno. Čeprav česa ne zmoreš, čeprav si na vozičku in pri določenih opravilih potrebuješ pomoč, si še vedno samostojna oseba, ki sama odloča o sebi. Seveda je veliko odvisno od vsakega posameznika. Največja škoda je, če prevzameš vlogo nebogljenega majhnega otroka, ki samo pričakuje pomoč od drugih in tako vzbuja pomilovanje. Zato je tako zelo pomembno, da vsak človek, ne samo invalid, razvije v sebi zdravo mero samozavesti in se zaveda, da je tudi s svojo omejenostjo popolnoma enakovreden drugim. S svojimi osebnimi izkušnjami pa je lahko celo za marsikaj bogatejši. Vendar tega ne moreš tehtati in meriti.

Lani polet...