»Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem« (Lk 16,10).

Primerjava, da je naše življenje kot mozaik, mi je všeč. Vsak kamenček ima svoje ime in med njimi jih je ogromno, kjer se sveti napis zvestoba. Zvestoba v majhnih, drobnih stvareh in v velikih, prelomnih.

Mnogo znamenj me vsak dan spominja na obljubo, ki sem jo pred petnajstimi leti dala svojemu možu. Obljubila sem mu, da mu bom zvesta v sreči in v nesreči, v bolezni in zdravju in da ga bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja. Na poročni dan sem obljubila teoretično, z zanosom in zaupanjem, da bova zmogla. In zmoreva, ker nisva sama, ker so z nama molitve najinih staršev, sestre in bratov, ker se vsak mesec srečujeva z zakonskimi pari, ki podobno čutijo, mislijo in hodijo, ker je z nama Bog, ki sva ga povabila v najin zakon. V luči vseh darov, ki jih prejemava, se najina ljubezen in naklonjenost...