Večkrat se v slovenski javnosti pojavi trditev, da si je Cerkev pravzaprav preganjanje zaslužila. Sodelovala naj bi z okupatorjem in logično je, da bo vsak narod preganjal tiste, ki so v najtežji uri njegove zgodovine sodelovali z okupatorjem. Pustimo ob strani dejstvo, da so med vojno vsi sodelovali z okupatorjem, da so se z njim pogovarjali partizanski komandanti in celo Titovi osebni odposlanci, ki so se na pogovore pripeljali celo z letalom. O tem govorijo priče in dokumenti. Pri tem se pozablja, da je na dveh tretjinah slovenskega ozemlja bila Cerkev izredno preganjana. Več duhovnikov in vernih laikov je ubil okupator, več jih je odpeljal v koncentracijska taborišča, glavnino pa izgnal (Štajerska, Gorenjska). Se je tem duhovnikom po vojni godilo kaj bolje kot drugim, ki so »sodelovali« z okupatorjem? »Kar štirje duhovniki, ki so bili v koncentracijskem taborišču Dachau, so se po vrnitvi junija 1945 znašli v komunističnem zaporu« (dr. Tamara Griesser – Pečar, Katalog razstave