V tolažbo pa mi je tudi misel, da me bo Bog, če se bo odločil, da me pokliče k sebi med vožnjo, našel v molitvi, tako rekoč pred Njim na kolenih, ne pa pri poslušanju kakšne popevke, ki pravi, da »ne gre na kolena« ali pa še pri čem bolj neumnem: med opravljanjem ali kajenjem!
Poznate me. Domujem na Koroški Beli. Za »ljubi kruhek« pa se moram vsak dan odpraviti vsaj do Ljubljane. Pa me kdo kdaj vpraša: »Koliko časa pa porabiš za vožnjo?« Odgovorim: »En del rožnega venca, pa še za duše v vicah kaj ostane!« Marsikomu moram seveda potem razložiti, kaj to pomeni, pa bom še vam.
![]()
Tudi meni ni čisto nič jasno, kako je lahko molitev, ki sem jo kot otrok in mladostnik tako rekoč sovražil, dobila tako pomembno mesto v mojem življenju, dejstvo pa je, da se, preden prestavim iz prve v drugo, pokrižam. In začnem moliti. Najprej se priporočim svetemu Krištofu in angelom varuhom. Ja, res: angelom varuhom – množina. Vem, da imam le enega, a se priporočim tudi angelom drugih udeležencev v prometu, da bodo vestno opravljali svoje delo in pazili na svoje varovance, ki mi bodo danes tako ali drugače prekrižali pot. Oziroma cesto. Potem pa začnem plesti rožni venec. In pri tem nisem prav nič izviren; iz dneva v dan...
