»Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar« (Lk 18,10).

Ali sta bila ta dva človeka, ki sta hkrati prišla v tempelj molit in prav tako odšla na svoj dom, zares dva? Ali pa je Jezus s to priliko želel nagovoriti dva dela naše osebnosti?

Če priliko o farizeju in cestninarju razumemo dobesedno, kar ponavadi tudi počnemo, je stvar jasna: farizej, tako rekoč, poklicni molivec, se pred Bogom hvali, stoji spredaj, se povišuje nad drugimi in na koncu naleti na gluha božja ušesa. Cestninar, javni grešnik, po poklicu mitničar ali carinik, se drži zadaj, nekje v kotu, se trka na prsi in obžaluje svoje zavoženo življenje. Njegova molitev naleti pri Bogu na prizanesljiva in odpuščajoča ušesa: »Ta je šel opravičen domov, oni pa ne!«

Vzemimo, da prilika bolj kot o dveh različnih ljudeh govori o enem samem človeku, ki nosi v sebi tako farizeja kot cestninarja. Samovšečni farizej, ki ima veliko vrlin in zelo visoko o...