Jezus se je zjokal. Ljudje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad« (Jn 11,35–36).


V današnjem evangeliju mi je Jezus blizu. Ob smrti prijatelja Lazarja je pretresen, vznemirjen in se zjoče. Božji Sin doživlja ob slovesu bolečino kot jaz, kot ti, kot vsak človek, ki ljubi. Bilo mu je dano okušati veličino ljubezni, ki se splete med ljudmi, in globino trpljenja, ko se niti pretrgajo. Ob tem se spomnim na Nikodemove večere, ki so bili posvečeni dialogu. Še posebej nosim v srcu predavanje p. Cestnika, ki je na ljubeč, a izzivalen način spodbujal k širini v razmišljanju in k dobronamerni kritiki vsega dogajanja v Cerkvi. V mislih se dotaknem duhovnikov. So podobni Jezusu? Znajo, upajo pokazati svojo bolečino? Ali mislijo, da morajo biti vedno močni, vedno pripravljeni, nikoli ujeti na šibki točki ali ko imajo slab dan? Od duhovnikov ne pričakujem popolnosti in nadnaravnosti, mi je pa lepo pri duši, kadar čutim njihovo človeškost. V meni so drobni...