Na grozo in začudenje svojih sosedov sem se lotil vrtnarjenja. Saj ne da bi o tem res imel kaj veliko pojma, imam pa čas, prostor in nenadno željo, ki sem jo sklenil uresničiti. A da ne bo pomote in zamere, zadeve se nisem lotil kar brezglavo. Nakupil sem kar nekaj različnih priročnikov in knjig (pri čemer sem prednost dajal tistim, ki so se mi zdeli čim bolj praktični in z veliko slikami), vse potrebno orodje, škornje in … stopil v vrt. Majhen korak za človeka, a velik za Čušina.

Podrl sem staro ograjo (ne morem pomagati: ne prenesem žičnatih ograj in niti rožicam ne želim, da bi rasle kot v kakem taborišču), se prebil skozi največji plevel, začel odkrivati, kaj vse mi pravzaprav že raste, in kot bi trenil sem imel v rokah škarje in obrezoval grmičevje. Prvič v življenju! Nisem vedel, kako in kaj, a zdrava (kmečka) pamet mi je velela, naj odrežem olesenele dele, da očistim poganjke, skrajšam štrleče dele … In nehote sem začel razmišljati o starševstvu, na katerega kljub pr...