Žolne so mojstrice v plezanju po drevesnih deblih. Pri tem so jim v pomoč plezalne noge, za katere je značilno to, da imajo dva prsta obrnjena naprej, dva pa nazaj. Opirajo se na trd, klinasto oblikovan rep, kot orodje pri iskanju hrane v lesu pa jim služi krepak, dletast kljun in posebej oblikovana lobanja, ki ščiti možgane pred sunki, ko ptič dolbe les. Črvast jezik je zelo dolg, prožen in lepljiv, kar ptiču omogoča, da z njim pobira žuželke v najbolj skritih delih drevesa. Tako preživi tudi v najostrejših letnih razmerah, ko pokrajini vlada neusmiljena zmrzal.

Toda povsod se najdejo posebneži, ki izstopajo in kršijo pravila skupine. Vijeglavka (Jynx torquilla) je naša edina žolna, ki nas jeseni zapusti in se odpravi v tople kraje. V nasprotju z drugimi žolnami ima mehak kljun, s katerim ne more tesati, zato se prehranjuje z žuželkami, z manjšimi vrstami mravelj in njihovih ličink ter bub. Njen rep je...