O obdobju Pavlovega življenja po srečanju z Vstalim pred Damaskom leta 33 do začetka njegovega misijonskega dela zunaj Antiohije in Kilikije okrog leta 46 vemo bolj malo natančnega. Apostolska dela poročajo, da je Pavel po krstu v »Judovi hiši« (Apd 9,11) še nekaj časa preživel z učenci v Damasku in že takoj začel oznanjati po shodnicah, »da je Jezus Božji Sin« (Apd 9,20). Vendar njegove besede niso prebujale prevelikega navdušenja, prej vznemirjenje in nezaupanje. Judje v Damasku so gotovo slišali, da je bil ta Savel goreč farizej, ki je zagrizeno branil postavo in je v Jeruzalemu na vse načine preganjal krivoverce. Njegovo sedanje početje jih je osupnilo in so se nad njim zgražali: »Ali ni ta človek v Jeruzalemu hotel iztrebiti tiste, ki so klicali to ime? Ali ni prišel semkaj z namenom, da jih vklenjene prižene pred vélike duhovnike?« (Apd 9,21). Konflikt z lastnim narodom, ki ga je najbolj bolel in ga je spremljal vse življenje, se je torej začel...