Menim, da. Poznamo številna duhovna gibanja v Cerkvi. Različnost je bogastvo, a je toliko bolj potrebna edinost v različnosti. Skrajnosti, kot so »edino zveličavno, pravilno, sveto«, so lahko pasti za enotnost. Cerkev je preverila, sprejela in tudi zavarovala Frančiškovo karizmo, da ni zvodenela in se je ohranila do danes. Zgled Frančiška nas poučuje, saj v svoji duhovnosti razume Cerkev kot skupnost vere in odrešenja, svoj poklic in svojo karizmo pa kot dar, ki naj ga živi znotraj Cerkve in za Cerkev. »Avtopoklic« v Cerkvi ne obstaja. Frančišek je tukaj stvaren. Sprejema življenje takšno, kot je, in ve, da lahko skupnost v njeni omejenosti tudi zanese, zato želi presojo Cerkve, kjer deluje Sveti Duh.

Napadi na Cerkev so danes vse glasnejši, ostrejši, celo organizirani. Res je, vse stvari na zemlji imajo »rok trajanja« in Cerkev se mora že zaradi svoje narave obnavljati, toda nasprotniki uporabljajo tudi podle načine sprevračanja evangeljskega nauka,...