O stopnicah je bilo že veliko povedanega: o tem, kako različno jih doživljamo, kako so za človeka, ki lahko hodi, nekaj tako samoumevnega, da jih niti ne opazi, za nekoga pa, ki težko hodi, je lahko že ena sama stopnica preveč.

Ko sem se o tem pogovarjala z gospo, ki je na vozičku in spada med tiste, ki jim je že ena stopnica preveč, mi je rekla: »Imeti nepremostljive stopnice v glavah, v srcu ali v odnosih, to je veliko huje kot dejanske stopnice.« Zamislila sem se nad temi njenimi besedami. Popolnoma se strinjam z njo. Niso najhujše dejanske stopnice, ki so sicer lahko ovira, se jo pa da premagati s pomočjo ljudi, ki so pripravljeni pomagati, in z raznimi pripomočki. Veliko hujše so tiste stopnice, ki jih nikjer ne vidimo, o njih sploh ne govorimo, pa nam tako zelo otežujejo življenje.

Te nevidne, nepremostljive stopnice se pojavljajo pri vseh ljudeh, mladih in starih, izobraženih...