Ob svetovnem dnevu bolnikov, 11. februarja, je bilo malo več slišati o Lurdu, posebno še zato, ker obhajamo letos stopetdeseto obletnico prikazovanj v Lurdu. Ob tem je vedno govoril tudi o čudežih, ki naj bi se zgodili tam. Sama imam izjemno lepe spomine na Lurd. Tam sem bila petkrat, vsakokrat v nekoliko drugačnih okoliščinah. Pred leti dvakrat kot zdravniško spremstvo, nazadnje, leta 2006, z invalidskim vozičkom. Zame je to res svet kraj, ki ga moraš na svoji koži doživeti, da to razumeš.

Čudeži, o katerih je največkrat govora, so zame postranska stvar. Lahko, da so se kdaj zgodili, se pa dogajajo tudi povsod drugod. Pri svojem delu z bolniki sem jih pogosto doživljala. Treba jih je seveda videti. Lahko pa človeku niti največji, najbolj očiten čudež ne pomaga, da bi živel bolj kakovostno.

Osebno razumem čudež malo drugače. Ne tako, da na primer tumor kar naenkrat izgine, čeprav se tudi to d...