Trem v naslovu omenjenim stvarem bi bilo potrebno dodati vsaj še tango. Ta ples, tako značilen za Argentince, nekako pooseblja njihovo dušo in pogled na svet. Tango je nežna vez med narodom in njegovo podzavestjo. Če se Argentinec nečesa loti, ne bo ravnodušen. Vse, kar počne, počne strastno, zagrizeno. Z zakrito in nežno agresijo, toda vseeno agresijo. Vse to se kaže v tangu. Plesalca se strastno prepletata in ognjevito korakata po plesišču, toda vse spominja na parjenje kanibalističnih bogomolk ali črnih vdov. Rada bi si bila blizu, a vseeno držita razdaljo, kot bi se bala drug drugega. Vsakemu koraku naprej sledi umik nazaj. In če je strast bistvo tega plesa, to ni prostaška strast kake sambe ali lambade. To prepuščajo Brazilcem. Argentinci so bolj dostojanstveni, ponosni, preveč so gosposki, da bi se vdajali razvratu na plesišču, vsem na očeh, kot njihovi severni sosedje.

Druga strast, bolje rečeno norost...