Če bi bil Borut Pahor kandidiral na predsedniških volitvah, bi bržkone zmagal in postal predsednik države. Morda pa bi, kar je manj verjetno, doživel poraz, ki bi ga prisilil k malo manjši samovšečnosti. Pahorjeva zagledanost vase je tolikšna, da je prepričan, da se je nedvomni volilni zmagi na predsedniških volitvah odrekel samo zaradi še slajše zmage, ki mu je tako rekoč že zagotovljena na parlamentarnih volitvah, po katerih naj bi postal mandatar. Zagledanost vase botruje tudi njegovemu nastopanju v medijsko dobro podprtem spektaklu »kaj bom storil, če bom mandatar«, v katerem je v času, ko je do volitev še osem mesecev, napovedal, da bo, če bo njegova stranka zmagala, za podpredsednika vlade imenoval Mitjo Gasparija.

Presenečenje? Morda za tiste, ki verjamejo, da bi lahko mladi prvak socialnih demokratov, ki javnost pogosto očara z uglajenostjo in nekonfliktnostjo svojih nastopov, po izvolitvi zares odločal o svojih dejanjih. A je pozornejšemu opazovalcu seveda jasno,...