Ko se mladi srečamo, se radi pogovarjamo, zabavamo in smejimo ter pri tem odpiramo najrazličnejše teme. Pogosto se sliši dijaški smeh, saj smo polni idej, ki neko stvar naredijo smešno, čeprav sama po sebi ni. Radi se pogovarjamo o vsakdanjih stvareh in si delimo smešna opažanja, kot so na primer nova barva sošolkinih las, »dobra fora« profesorja informatike in novi čevlji profesorice italijanščine.

Le redko pa govorimo o resnih stvareh in problemih, pa še to predvsem o težavah drugih, ne pa o svojih lastnih. Če že pride do pogovora, je to le opravljane ali tarnanje. Skratka, govorimo o tem, kar nas trenutno moti, ne pa o resnih težavah v svetu, družini ali v nas samih. Drugim težko zaupamo svoje skrbi, težave in neuspehe. Čeprav bi si želeli deliti svoje občutke, je tako veliko zaupanje ponavadi mogoče le v manjši skupini oziroma med dvema ali tremi ljudmi, ki se bolje poznajo in so resnično pravi prijatelji. Pa tudi v tem primeru gre pogo...