»Blagor ubogim v duhu, žalostnim, krotkim, lačnim in žejnim pravičnosti, usmiljenim, čistim v srcu, tistim, ki delajo za mir, preganjanim, zasramovanim in obrekovanim ...« (prim. Mt 5,1–12).

Čudno in nenavadno zazveni Jezusov govor na gori sleherniku, ki se ravna po logiki tega sveta. Človeško uboštvo, s solzami in od bolečin orošeno človeško oko, krotka predanost trdim udarcem življenja, lakota in žeja po pravičnosti, ki presega civilno in cerkveno zakonodajo, solidarnost in usmiljenje v trpljenju, prozornost misli in dejanj, nenehno delo za mir, sprejetje krivic, zasramovanja in obrekovanja. Če bi to bila pravila našega vsakdanjega obnašanja, ali bi sploh lahko preživeli? Ali bi ne bili bolj angeli kot ljudje, bolj božji kot človeški?

Ravno tu se razodene protislovje, ki nakazuje globino Jezusovega govora na gori. Jezus nam ne izroča novih zapovedi, tudi ne novih moralnih norm. Kdor v blagrih vidi samo navodila za krščansko duhovno življenje, je...