Marsikaj se je zgodilo to leto v naši družini. Vsi trije otroci so (zadnji je v srednji šoli, prvi pa je že absolvent), hvala Bogu pridni, a zelo, zelo zahtevni. Radi jih imamo, a prazniki nam ne gredo tako, kot bi rada midva.

Ko otroci odraščajo, se večajo tudi njihove zahteve, želje in potrebe. Tudi vidva sta se verjetno v teh letih v marsičem spremenila. Verjetno sta notranje mirnejša in v službi ter doma zadovoljna. Odhajajoči otroci bi radi iz vaju izvabili še zadnja, najpomembnejša občutja, brez katerih ne morejo v svet. Radi bi slišali, da sta ponosna nanje, da vanje verjameta, jim zaupata in da sta prepričana, da bodo srečni, če bodo sledili svojim notranjim navdihom. Kaj bi lahko bilo tisto, kar jim še manjka, kaj jih vznemirja, kaj tako iščejo pri vama, po čem hrepenijo? Odgovore na ta vprašanja boste lahko našli v teh prazničnih dneh. Posebej na sveti večer in na božič, ko so naša srca na stežaj odprta. Prepričan sem, da je rojstvo Boga med nami tako...