V času letošnjih olimpijskih iger sem obiskala družino, v kateri so pred dvanajstimi leti doživeli hudo prometno nesrečo. V avto, s katerim se je sin prav na dan, ko je opravil diplomo na fakulteti, vračal domov, se je nekdo zaletel. Vse, kar je sledilo, je bilo zelo hudo. Nekajmesečna koma, potem pa dolgoletno učenje osnovnih funkcij, hoje, govora in še marsičesa. Vsa družina je pri tem sodelovala, najbolj pa seveda mama. Brez njenega vztrajnega dela, vsak dan znova, še in še, se sinu stanje nikoli ne bi toliko izboljšalo. Zdaj še kar dobro hodi, govori, se normalno vključuje v njihovo življenje. Vsakič, ko ga srečam, je za spoznanje boljši. Še vedno pa je družina tista, ki ga dan za dnem spodbuja in zanj veliko naredi. Kdo ve, kakšno bi bilo njegovo stanje brez te pomoči.
Ob srečanju s to družino sem premišljevala o medaljah, o katerih je bilo toliko govora prav v tistih dneh. O tem, kako so za medalje mnogi garali leta in leta in kako so zdaj dosegli...