»Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: ‘Daj mi piti!’« (Jn 4,7)


Samarijanka ne pride k vaškemu vodnjaku skupaj z drugimi ženami. Želi biti sama, ne želi se s komer koli srečati, da bi jo ogovarjal ali jo spraševal. Dovolj ji je pogledov, dovolj besed, dovolj bežnih srečanj. Rada bi le zajela čiste vode, ki odžeja in očisti. Pri vodnjaku pa jo čaka presenečenje, tuj moški, Jud, Jezus. Ko se predrami iz svojih misli in ga zagleda, ji za trenutek zastane korak. Toda prepozno, ne more zbežati, saj že sliši sočutno povabilo: »Daj mi piti.« Ne more verjeti slišanim besedam. Je to mogoče, da bi bila ona, ki je zaradi svoje osebne zgodovine od vseh zapostavljena, komu potrebna? Jezusove besede še odzvanjajo in vabijo »Daj mi piti«, prav tako tudi njegova drža in njegov pogled. On misli resno, ker je žejen. Žejen vode? Ne, njegova žeja je drugačna, to je žeja kakor na križu. To je žeja po spreobrnjenju, žeja po spoznanju...