Ljubljanski diakoni, letošnji novomašniki, smo se letos pridružili romanju v Sveto deželo. Naša pot se je začela v Kairu. Po zgledu izraelskega ljudstva smo šli v puščavo, se povzpeli na goro Sinaj in do samostana svete Katarine. Preko mejnega prehoda Taba smo prišli v Izrael in nato takoj v Jordanijo. Ogledali smo si Petro, skalno mesto. Na ruševinah Herodove trdnjave Maherunt smo imeli mašo. Z gore Nebo smo kot Mojzes gledali v smeri proti Jeruzalemu. V Betlehemu je bila prava božična maša. Molili smo pravi križev pot po jeruzalemskih ulicah, počastili smo Kalvarijo in božji grob. Ogledali smo si Kumran, votline in ostanke poslopij kumranske skupnosti in Jeriho ter goro Tabor. Ko smo po večdnevnem bivanju in vožnji po puščavi prišli v cvetočo pomladno Galilejo, smo zares občutili, da je Sveto pismo ne hvali zastonj, da je to dežela, kjer se cedita mleko in med in je najlepša med vsemi deželami (Ezk 20,6). Romanje je bilo zares bogato in lepo doživeto. Povezalo je nas diakone med...