»Jaz sem dobri pastir« (Jn 10,11).

Vsako leto razlagam pri verouku šestletnikom priliko, ki govori o Jezusu, dobrem pastirju. Ko nam uspe zgodbo prenesti na naše življenje, jih običajno vprašam, komu zaupajo, ob kom se počutijo varne – kdo je njihov vodnik. Največ otrok prepozna v omenjeni vlogi svoje starše, kar je pohvalno. Vedno pa se zgodi, da dva ali trije odločno rečejo: »Jezus«. »Zakaj?« jih vprašam. »Ker nas čaka v nebesih. Ker nas varuje. Ker ga lahko prosimo in se mu zahvalimo,« nizajo odgovore, v katerih prepoznam božje delo. Zadovoljna in polna pričnem z razlago v naslednji skupini, ko me z odgovorom preseneti droben fantič: »Jaz najbolj zaupam računalniku!« »Kako to?« ga vprašam. S širokim nasmehom nam pove, da vsak dan po več ur igra igrice, da jih ima veliko in da mu nikoli ni dolgčas. Trenutek tišine prekine deček s svojo izkušnjo: »Ti si tak kot moj ati, ki cele dneve igra računalnik, jaz pa si želim, da bi se igral z menoj.« Jasno je bila izražena tež...