Kaj je bistvena razlika med romarjem in običajnim popotnikom? Kakšen cilj zasleduje prvi, kakšnega drugi? Tovrstna vprašanja so me zaposlovala ob prehodu lanskega leta v letošnje, ki sem ga preživel z mladimi romarji iz vse Evrope na taizéjskem romanju zaupanja v Bruslju.



Nekaj dni po dragoceni izkušnji še vedno vidim obraze pred seboj. Prijazna domačinka, ki po treh letih žalovanja za svojo umrlo hčerko sprejme neznanca v hišo. Temnopolti uslužbenec podzemne železnice, ki se kljub pritisku množice vidno navdušen veselo pogovarja in šali z njimi. Velikanska dvorana na prizorišču, kjer nekaj tisoč utrujenih mladih v popolni zbranosti moli in poje s taizéjskimi brati. Prisrčen »dober tek« z nasmehom, ki te vsak dan sprejme na začetku večerje in te nauči še kakšno tujo besedo.

Le kaj nas je tako »zadelo« v belgijski prestolnici? Podnebje? Mraz! (A sonce se je vseskozi nasmihalo …) Znameni...