V spomin Ivanu Mariču

Življenje je nevidna nit, ki tke našo usodo. Marsikaj v življenju je nerazumljivo.

Bil je žameten poznomajski večer, sedela sva v starem župnišču in svežina zelenja z župnijskega vrta je silila skozi gartrana okna.
»Najprej si človek, potem kristjan, nato duhovnik,« mi je takrat govoril. Modro, tehtno, preudarno, kot vedno.

Govoril mi je o poklicu katoliškega duhovnika, za katerega se je odločil v težkem povojnem obdobju, ki mladim duhovnikom ni bilo naklonjeno. Tudi njemu ne. Bil je čas, ko je prenekatera slovenska mama v tihih nočnih urah molila, da bi eden njenih sinov postal duhovnik. Poklic duhovnika je bil skozi zgodovino slovenstva spoštovan, željen, za ljudi dragocen, tega ni spridila in zatrla nobena katoliški Cerkvi nenaklonjena vsakokratna politika in oblast.

Govoril mi je o letih preizkušenj, o dveh letih družbenokoristnega dela v tovarni in pri gradnji elektrarne. Za otroka iz Bele krajine ni bilo primern...