Pred tednom dni sem malce potarnala, da usklajevanje cvetja ni nekaj preprostega. Morda se komu zdi, da rastline zlahka »zmečemo« skupaj v korita in sklede, tako rekoč z levo roko. A ni tako! Dokler ne začutimo prave energije, še lepše cvetje nima pravega pomena.

Spoznala sem, da se rastline odlično ujamejo, ko od njih ne morem odtrgati pogleda in ko komaj čakam, da te svoje rožice spet obiščem. Zjutraj, opoldne, zvečer, kadarkoli jih pobožam s pogledom. Sredi noči me zbudi veter, ki brije okrog vogalov. Hitim preverjat, ali je vse v redu. Ob močnem nalivu ali neurju se sprašujem, ali sem posadila dovolj trpežne rože, da bodo kos divjanju narave.

Tokrat sem na terasi naredila resnično nenavadno zasaditev. Hčerka mi je včeraj, ko sva ležali na počivališču in občudovali rožice, dejala: »Mami, premalo je barv, lani je bilo tako žareče!« Resnično je drugače, saj nas letos nagovarjajo zlasti listi, cvetja je vel...