Ko se je Maj zadnjič vrnil z očetom in mamo iz trgovine in so pridno zlagali nakupljene stvari v omaro, hladilnik in zamrzovalno omaro, je babica spet zmajevala z glavo. »Ne razumem, zakaj je treba za vsak svinčnik posebno vrečko. Potem pa ležijo po gozdu, ob potoku, na bregu jezera, v rekah in celo v morju. S temi vrečkami je res križ.« »Toda babica, saj jih mi damo reciklirati,« jo je tolažil Maj. »Že, že, a kljub temu jih v naravi konča preveč,« je bila neomajna babica. »Ali sploh veš, koliko plastičnih vrečk izdelajo na leto? Po njih bi se lahko sprehodil do Lune in nazaj pa bi jih še ostalo.« »Vau. To bi pa bilo,« je bil navdušen Maj. Ravno takrat je mama prinesla iz avta stvari v veliki platneni vreči. »Ta je pa dobra?« je vprašal Maj babico. »No vidiš, ta je pa dobra. Lahko jo uporabimo večkrat, ko je uničena, jo lahko damo kompostirat.« »Kaj pa tiste iz koruze in krompirja?« je še malce podrezal Maj, saj mu je oče zadnjič pokaza...