Dan pred sveto Ano, 25. julija 1949. Na ta dan bo ostal boleč spomin, in tudi na vse po končani vojni izgnane družine. V zapor je bil izgnan eden od staršev, drugi člani so bili odpeljani na Kočevsko. Iz župnij občine Kranjska Gora je bilo ta dan izgnanih 15 družin, v katerih je bilo za en razred otrok, starih od pol leta do polnoletnosti. Nastanili so nas v izpraznjenih hišah, s tem pa se je skrb države za naše družine tudi končala. Za delo sposobni so takoj dobili delo ter prevzeli skrb za starejše in otroke. Naša družina se je vrnila iz Kočevja na dan sv. Neže leta 1951, a je bila ponovno izgnana iz mejnega pasu. Šele konec marca, na veliko soboto istega leta, smo se spet zbrali vsi doma. Otroci iz naše družine smo dosegli, da imamo rešeno vlogo o popravi krivic, staršem, ki sta že pokojna, pa so za vse trpljenje priznali le status političnega zapornika. Težko mi je, ko se spominjam trpljenja, poti očeta in stroškov, da je dosegel razve...