»Leto za letom smo si delavci v Muri ponavljali, saj bo drugo leto bolje. To poletje pa čakamo na konec. Naj že nekaj naredijo, da bomo videli, kaj bo. Živimo v negotovosti, v stresu in brez ciljev. Kako bova z možem šolala otroke? Ne, ne bo mi nerodno iti na Karitas, prosit pomoč. Vem, pomagali mi bodo,« je z jokom v očeh pripovedovala delavka Mure, ki v tovarno, v kateri dela čez dvajset let, nima več upanja, a tudi izgubila je ne bi rada. »Potem ne bom imela niti zasluženih štiristo evrov.« Takšne so zgodbe delavcev, ki brezupno čakajo na izhod iz položaja, v katerem so se znašli. Delavka, ki je želela ostati anonimna, je še povedala: »Sindikati se sedaj za delavce zavzemajo. Kje so bili do sedaj? Do delavcev so prišli zelo redko. Sindikatu ne zaupam. Govori se, da bomo domov dobili kuverte z odpovedjo. Uprava nam ne da nobenih informacij. O usodi Mure največ izvemo po radiu, televiziji in v časopisih.«

»Po mojem se je denar...