Ko sem pred tremi leti dobila električni invalidski voziček, me je skrbelo, ali ga bom znala upravljati, posebno še zato, ker ne vozim avta. Zdaj pa si skoraj ne znam predstavljati, da ga ne bi imela. Daje mi neko čisto novo kvaliteto gibanja. Omogoča mi veliko mero samostojnosti, kar je zelo dragoceno. Tega se dobro zaveš šele takrat, ko ne moreš hoditi.

Prvi me je za ta voziček navdušil kolega, zdaj že pokojni, ki je potreboval voziček zaradi iste bolezni kot jaz. Še sedaj se spominjam njegovih besed: »S tem vozičkom dejansko hodim, grem, kamor hočem, vidim, kar hočem …« Tako sta on na vozičku in žena na kolesu naredila veliko poti. Pa kako neznansko sta se pri tem veselila, kot dva majhna otroka. Še sedaj rada poslušam ženo, ko pripoveduje te zgodbe.



Seveda pa električnega vozička ne moreš uporabljati v vseh okoljih. V naselju, kjer živim, je to mogoče. Dvigalo je dovolj veliko, da gre vanj, povsod s...