»In Bogu je bilo žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni storil«

Bog v svoji očetovski ljubezni spremlja svoje ljudstvo. Boli ga, ko se v njegovih izvoljenih vedno bolj izgublja spomin na izvolitev in njega, ki je vir izvolitve. Še bolj pa ga boli, ko gleda, kako stopajo po poti, ki jih vodi stran od ljubezni in življenja. Ker je Oče, se v njem prebuja bolečina, ne užaljenost. Bolečina ob pogledu na izgubljanje izvoljenih je tista, ki ga sili, da opominja in kliče k spreobrnjenju. V začetku te odločitve je res čutiti jezo, vendar je to le jeza, ki daje moč odločitvi, da je treba nekaj spremeniti. To ni jeza, ki bi se širila in prerasla svoje meje v razsežnosti užaljenosti in maščevanja. Kljub izvolitvi, kljub vsemu, kar je Oče storil za svoje ljudstvo, se v njem ne prebudi osebna prizadetost, iz katere bi se takoj naslednji hip prebudila užaljenost. Ne, v njem je le bolečina pogleda na otroke, ki zapuščajo ljubezen. V tej drži je t...