Drugi dan babica spet opazi Maja, kako nepremično zre v nebo. »Pa ne, da spet opazuješ ozonsko luknjo?« ga je nagovorila. »Eh, babica, pa menda ja veš, da se je ne da videti s prostim očesom. Je pa to grozna reč. Mi je bratec povedal.« »Kaj pa ti je rekel?« »Povedal mi je, da se bomo zaradi tega vsi scvrli. Tako kot krompir v olju. Zaradi nekih ulivijoličnih žarkov. Pa še to mi je na skrivaj povedal, da so race, če letijo previsoko, čisto pečene. Take so kot tisti piščanci v kiosku, saj veš, tisti, ki jih pečejo,« je skoraj v eni sapi povedal Maj. »Zdaj pa opazujem, kdaj bo katera pečena raca priletela na tla. Saj brez perja ne morejo leteti, a ne?« Babica se je samo smejala, potem pa je le povedala Maju, da so reči malce drugačne. »Maj, tvoj brat te je malo potegnil. Res je, da pride na površino Zemlje več ultravijoličnih žarkov, zato moramo biti previdni na soncu, da bi race pečene padale na tla, je pa malo prehuda. Nič ne...