V župniji sem zadolžen za vodenje mladinskega verouka. Eno izmed deklet mi je zastavilo vprašanje, ali smo kristjani res podobni »bedastim« ovcam, saj nas z njimi v evangelijih primerja celo Jezus.
Aleksij

Ovca je zaupljiva žival. Pastirju sledi, ker čuti, da bo zanjo najbolje poskrbel. Če svoje učence Jezus primerja z ovcami, jih noče opredeliti kot osebe, ki ne razmišljajo in drobencljajo za množico. Spodbuja nas, naj se svobodno in s svojo glavo odločimo ravno zanj ter mu sledimo do konca brez strahu, da bi se zmotili; brez pridržkov – kot ovce pastirju, ki se je zanje pripravljen spopasti z volkovi. Kako bi nam lahko bolje dokazal svojo ljubezen in to, da nas ne vara ter nam hoče le dobro, kot s tem, da se je bil, čeprav Bog, pripravljen roditi ranljiv kot otrok in na koncu za nas umreti na križu?

Za današnjega človeka je primera z ovcami postala žaljivka. Resnico si je moderno prikrojiti po lastnih željah, slediti nekomu pa je skrajno nerazumno...