27. aprila smo doživeli protest proti fašizmu. Presenečena sem bila, koliko mladih je bilo na ulici. Pogovarjala sem se z nekaterimi. Še danes mi ni jasno, kakšen fašizem naj bi ogrožal Slovenijo. Polona

Mnogim ni jasno, o kakšnem fašizmu točno je bilo govora. Še najbolj smo si takratno poplavo rdečih zastav in vzklike zamaskiranih »no-global« mladcev razlagali kot reakcijo na Hudo jamo. Nekako v paketu z vnovično Titovo cesto v Ljubljani ter s sprenevedanjem predsednika republike glede povojnih pobojev se je zdelo, da mora tudi ulica nekaj reči. In izrekla je magično ime demona: fašizem. Z vnemo izganjalca je s svojim kričanjem poskušala preglasiti tuljenje zasavskih grobov.

Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila resna. Smešno je, da ti nekdo, ki zamaskiran vihti zastavo Che Guevare – človeka, ki je na Kubi osebno nadziral poboje protirevolucionarnih elementov, homoseksualce pa zapiral v delovna taborišča – dopoveduje, da ni nevaren on sam, temveč nekdo drug –...