Decembrska ulica: lučke, stojnice, kuhano vino, druženje, hitenje, da bi se srečali, nakupovanje, obdarovanje, odpošiljanje voščil … Joj, vse je že tako praznično, jaz pa se počutim … prazno. Čas me spet prehiteva! Ljubljana je že vsa božična, jaz pa nisem še niti adventna! Besno brzim čez Prešernov trg in mimogrede s pogledom ošvrknem tega in onega.

Pa saj so ravno takšni kot jaz! Črno-bele figure na pisanem ozadju, ki naveličane hitimo naprej, da ne bi morda v drugem uzrli nelagodja, ki ga čutimo v sebi. Prav nič ne sodimo v ta božični blišč!

Ko bi mi vsaj uspelo začutiti hrepenenje po božiču, pomislim. In – iz mojih misli v božja ušesa! Že v naslednjem trenutku priplava do mene – pa ne v obliki angela, ki bi mi z nežnimi gibi kazal zvezdo na nebu – ne, v obliki vonja po klobasah! Na božični stojnici namreč pleskavice in klobase nič kaj diskretno že vabijo medse. In ko se vpraša...