Nas pa bolj kot karkoli muči sinova brezposelnost. Nikakor ne zmore dokončati šolanja. Zato smo se skupaj odločili, da gre delat, a nobenega dela ne zmore obdržati.

Ob vsem tem vse bolj trpite in preprosto ne veste več, kako in kaj. Radi bi mu pomagali, pa ne veste, ali bi mu zmogli pomagati. Veste, da bi bilo to samo začasno. Od vas je dobil že ogromno finančne pomoči, a je bilo vse zaman. Ker si ne zmore urediti dela, niti končati študija, je le začasno zaposlen, opravlja priložnostna dela, zdaj je izgubil še to. Zaradi tega vas je vse bolj strah, kaj bo z njim. Verjamem tudi, da ste poskušali že vse mogoče in bili tudi že obupani, jezni, žalostni, zaskrbljeni, osramočeni in še kaj. Vendar se ni nič spremenilo. Še naprej ste mu iskali službe, klicali njegove profesorje, ga poskušali osvoboditi določenih del ali pa ste delali namesto njega, samo da bi imel dovolj časa za študij. Prepričan sem, da ste storili več, kot je bilo potrebno.
Edino, česar še niste poskusili,...