Jezus se pojavi v javnosti z evangelijem, namenjenim vsem, tako v tostranstvu kot onstranstvu. Začel je oznanjati evangelij s štiridesetdnevnim postom v puščavi. Božji Duh ga je vodil vanjo. To pa pomeni, da njegova spodbuda za te duhovne vaje ni bila asketska. Podobno kot pozneje na križevem potu ni bil križ gibalo, ampak izpolnitev Očetove volje oziroma pokorščina Očetu. Kristusovo neizrekljivo zasluženje za človeštvo ima tako na začetku kot na koncu neizrekljivo odpoved. Štirideset dni živi brez hrane; živi zgolj od božje besede in od svojega poslanstva. Skozi zgodovino krščanstva se vse do danes to sem in tja ponovi v življenju kakšnega mistika, kar svetu vedno kaže nanj, ki je prvi to doživljal za nas vse. »Moja jed je, da izpolnim Očetovo voljo« (Jn 4,34). Kristusovi učenci se morajo izprazniti od vsega lastnega, da potem lahko učinkovito oznanjajo božje kraljestvo.

Ko se je Gospod postil, je živel med divjimi zvermi in angeli, ki so mu služili. To pomeni bivati med t...