Bil je lepo vzgojen fant. Olikan, najboljši učenec v razredu. Učiteljica ga je redno hvalila. Starši – vsaj kar zadeva skrb za šolo – niso vedeli, da ga imajo.
Nečesa pa Peter ni imel – zaveznika med vrstniki. Sošolci so se postavili proti njemu, ga izzivali, žalili, se norčevali iz njega. Do takrat, ko so potrebovali pomoč pri učenju ali da so prepisali domačo nalogo. Vedno jim je pomagal. V svoji naivnosti ni razumel, kako to, da se žaljiva zgodba ponavlja.

Živel je v drugačnem svetu. Ni bil športnik, ni spremljal TV-oddaj, ni bil mojster računalniških igric, ni se (ne)upravičeno hvalil, ni se pridružil besedam proti župniku in verouku … Dovolj razlogov za nasprotovanje?

V šoli so njegovo stisko opazili, ko je zbolel. Ni zmogel prenašati teh naporov, zato se je zatekel v bolezen, so ugotavljali strokovnjaki. Niti njegovi bližnji niso opazili, kaj se z njim dogaja in kaj se nalaga v njegovo mlado, nedolžno dušo...