Pred osemdesetimi leti je bil v listu Bogoljub objavljen prispevek o dogodivščinah romarjev, ki so se med obiskom rimskih katakomb izgu­bili. Leta 1900 se je to pripetilo štirim ameriškim bogoslovcem, ki so neprevidno zaostali za vodnikom. Ko so opazili, da so sami, niso begali­ naokrog, ampak so ostali na istem kraju. Našli so jih šele po dvanajstih urah, ko so že mislili končati z iskanjem.

Leta 1929 se je podobno zgodilo skupini italijanskih romarjev. Tudi ti so v temačnem podzemlju ostali sami. Sveče v njihovih rokah so kmalu dogorele in objela jih je nepredirna tema. »Nekateri so padli na kolena in molili. Pri tem opazi nekdo majhno svetlo luknjico visoko v daljavi. Gre za njo in zadene na ozko lestvico, ki je bila vdelana v steno. Dva najmočnejša romarja splezata s težavo kvišku. Posrečilo se jima je, da sta odmaknila težko ploščo, ki je bila prislonjena na vrhu stopnice. Vsi so počasi splezali za njima. Kako so se veselo prevzeti začudili, ko so se znašli sredi pokop...