»Najbolje, da začnete moliti zanjo. Mi smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Sedaj lahko samo še molite ...«

S temi besedami nas je skušal soočiti z bolečo resnico babičin zdravnik, ko smo lansko leto sredi decembra prišli k njemu iskat upanja za najdražjo članico naše družine.

»Ampak gospod doktor, mi ...« sem prva uspela zbrati pogum in odpreti usta, da bi mu povedala nekaj zelo pomembnega.

»Vem, vem, gospa. Vem, kako vam je. Žal se tukaj ne da nič narediti. Sicer pa, 89 let je lepa starost, jaz jih gotovo ne bom dočakal toliko. Bodite veseli, da ste jo imeli ob sebi toliko časa.«

»Gospod doktor, dovolite,« sem poskusila še enkrat.

»Žal mi je gospa, vendar. Oprostite, sedaj res nimam časa za pogovor. Poglejte, koliko ljudi me še čaka. Če bo prišlo do kakršnekoli spremembe, vas bomo obvestili. Saj ste nam pustili številko svojega mobilnika, kajne? Nasvidenje.«

Tako se je končal pogovor z babičinim zdravnikom; sošolcem moje s...