V svojem življenju sem zelo pogosto razmišljala o tem, kako pomembno je, da znamo pravočasno nehati, pa naj bo karkoli že. Da izpustimo otroke, ko odrastejo, da se upokojimo, ko pride čas za to, da oddamo različne zadolžitve in jih preložimo na druge, preden vsi okrog nas vzdihujejo in si nam ne upajo povedati, da bi to morali storiti. Ni vedno lahko. Tudi ni vedno lahko videti, da je ta trenutek prišel. Človek ima za takšne stvari včasih slepo pego. Če so ob nas iskreni ljudje in prijatelji, ki nas na to opozorijo, smo jim lahko hvaležni. Takih iskrenih prijateljev, žal, ni veliko. Ljudje so veliko raje tiho in se bojijo, da bi se s svojo iskrenostjo komu zamerili.

O vsem tem sem razmišljala, ko sem lani v jeseni dobila povabilo, da bi nadaljevala s svojo rubriko Pogled z vozička. Moram reči, da sem doslej dobila veliko dobrih odmevov. Se pa zavedam, da v glavnem spregovorijo tisti, ki so zadovoljni. Nezadovoljni so r...