Prijateljici mojih let, ki živi v Švici, so lani v jeseni ugotovili spremembe, ki bi lahko bile rak. Naročili so jo na vrsto preiskav in trajalo je precej časa, preden je vse opravila. Pri tem je bilo prav zanimivo opazovati, kako odkrito se je o vsem pogovarjala s svojci, pa tudi s prijatelji in znanci, ki jih je v tistem času srečala. Mislim, da je bilo vse skupaj tudi zanjo veliko laže, ker je z ljudmi okrog sebe lahko čisto odkrito govorila o vsem. Tudi o strahu, ki ga je sem in tja zaznala. Ni bil pretirano velik, bil pa je vendarle. Zelo normalno.

V tistem času sva si ves čas pisali po elektronski pošti, včasih tudi po večkrat na dan. Zelo dobro se spominjam nekega njenega pisma, ki ga je naslovila takole: Ko se odprejo zapornice duše. Opazila je, kaj vse se ji dogaja, ko se začenja z ljudmi pogovarjati o svojem strahu, o svoji bolezni, o svoji negotovosti. Ljudje, ki jih je poznala že dolga...